Posebna Erdoganova računica, ki bi mu omogočila, da še naprej vlada Turčiji

V Turčiji se začenjajo prvi konkretni koraki za končanje 40-letnega boja Kurdske delavske stranke (PKK). Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan se je z zaprtim voditeljem in ustanoviteljem PKK Abdullahom Öcalanom v začetku leta dogovoril o razpustitvi kurdske skupine, ki je v Turčiji, ZDA in EU označena za teroristično organizacijo. Öcalan je februarja pozval k razpustitvi PKK, kar je stranka maja potrdila. Trenutno potekajo pogovori o začetku razoroževanja PKK.

Kurdska delavska stranka je s ciljem ustanovitve samostojne kurdske države leta 1984 začela oboroženi upor proti turškim oblastem. Kot piše Reuters, so se borci PKK s turškimi silami spopadali pretežno na podeželskih območjih jugovzhodne Turčije, skupina pa je napade izvajala tudi v Ankari in Istanbulu. V konfliktu je umrlo več kot 40.000 ljudi.

Turčija je ustanovitelja PKK Öcalana prijela leta 1998, ga najprej obsodila na smrt, po ukinitvi smrtne kazni pa mu je prisodila dosmrtno zaporno kazen. Zaprli so ga na otoku Imrali v Marmarskem morju, kjer je bil dolga leta edini zapornik. Prav od tam je svoje borce pozval, da položijo orožje in PKK razpustijo. "Obstoj (Kurdov) je bil priznan, zato je bil glavni cilj dosežen. Gre za prostovoljni prehod iz faze oboroženega boja v fazo demokratične politike in prava," je v sredo dejal v videonagovoru.

Čeprav so Erdoganova prizadevanja za pomiritev s Kurdi in končanje nasilja vsekakor plemenita, pa se za njimi skriva posebna računica turškega predsednika. Kljub lanski napovedi konca politične kariere so Erdogan in njegovi podporniki namreč nakazali, da bi 71-letnik vendarle za predsednika kandidiral tudi leta 2028. Pred tem bi moral spremeniti ustavo, za kar pa trenutno v parlamentu nima dovoljšnje podpore. Če pa bi z dogovorom na svojo stran pridobil kurdske stranke, bi sprememba ustave in Erdoganov četrti mandat postala mogoča.

S kurdsko naklonjenostjo bi turški predsednik nekoliko okrepil tudi svoj položaj na političnem parketu, ki ga je zadnje leto dodobra načela opozicijska stranka CHP. Ta je aprila lani na lokalnih volitvah rezultatsko presegla Erdoganovo stranko AKP, zelo priljubljen pa je bil tudi njihov najavljeni predsedniški kandidat Ekrem Imamoglu. Tega so sicer turške oblasti marca aretirale zaradi obtožb korupcije, sodne postopke pa so odprle tudi proti nekaterim drugim članom CHP, ki je dogajanje označila za politični pregon opozicije. Aretacije so spremljali tudi množični protesti.

Poleg morebitnih političnih ugodnosti bi razpustitev PKK prinesla precejšnje olajšanje turški vojski, ki je nosila breme boja proti oboroženim skupinam. Prav tako bi odpadla grožnja kurdskih oboroženih skupin v sosednjem Iraku in Siriji, če bi te sledile pozivu šefa PKK.

Manever, ki pomaga tudi prijateljskim oblastem v Damasku

Kot ocenjujejo pri New York Timesu, bi tak razplet v Siriji pomagal tudi oblastem v Damasku in prinesel nekaj več stabilnosti v državi. Islamistična skupina Hajat Tahrir Al Šam (HTS), ki je decembra strmoglavila Bašarja al Asada in sedaj zaseda ključne položaje v prehodni vladi, ima s Turčijo tesne vezi. Po Asadovem padcu so se kurdski borci in proturške skupine večkrat spopadli za nadzor nad naselji ob meji s Turčijo, nato pa podpisali sporazume o premirju in sodelovanju.

Ob ukinitvi PKK in koncu njenega oboroženega boja v Turčiji pa so turški Kurdi previdni, saj Erdoganu zaradi preteklih izkušenj ne zaupajo, je za Politico dejala novinarka in zagovornica pravic Kurdov Nurcan Baysal. Poziv Abdullaha Öcalana k razpustitvi PKK so po njenih besedah pospremili z razočaranjem, saj ni omenil kurdskih kulturnih, jezikovnih in administrativnih pravic. "To se je čutilo po kurdskih mestih. Tu ni niti najmanjšega navdušenja nad procesom," je še dejala Baysal.